Intervju z dr. Nino Peršak

Ljubljana, 16/12/2017 - 10:00
untitled_design_4.png

 

Dr. Nina Peršak je iz prava diplomirala in doktorirala na Univerzi v Ljubljani ter magistrirala iz prava (in kasneje tudi iz socialne in razvojne psihologije) na Univerzi v Cambridgu. Od leta 2011 do pred kratkim je bila zaposlena kot profesorica na Pravni fakulteti Univerze v Gentu (Belgija), sedaj pa je med drugim tudi Višja znanstvena sodelavka (Senior Core Fellow) Inštituta za napredne študije Srednjeevropske Univerze (IAS CEU) v Budimpešti. Pred tem je večkrat gostovala tudi na Univerzi v Cambridgu, na Finskem, v Bolgariji, na UC Berkeley v ZDA itd. V Sloveniji je znanstveno sodelovala pri številnih nacionalnih in mednarodnih raziskavah kot sodelavka kriminološkega inštituta ljubljanske pravne fakultete. Po dvoletnem sodniškem pripravništvu je v Ljubljani opravila pravniški državni izpit; kot docentka Univerze v Ljubljani je predavala viktimologijo na Fakulteti za varnostne vede, podoktorski študij na področju človekovih pravic in kazenskega prava pa je opravila na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Je avtorica številnih monografij, poglavij in člankov​​ iz področja kazenskega prava, kriminologije, človekovih pravic, filozofije in sociologije tako doma kot v tujini. Monografije, ki so izšle pri mednarodnih znanstvenih založbah, kot so Springer, Ashgate, Routledge in Maklu, je mogoče najti v več sto svetovnih knjižnicah, vključno s pravnimi in univerzitetnimi knjižnicami na Harvardu, Berkeleyu, Yalu, Cambridgu, Stanfordu, UCL, Oxfordu in inštitutu Max Planck. Dr. Peršak je ena izmed urednikov Mednarodne revije za kazensko pravo (Revue internationale de droit pénal - RIDP), članica Svetovalnega odbora revije TEMIDA (revija za viktimizacijo, človekove pravice in spol), znanstveni in etiški evalvator predlogov EU projektov ter članica Ekspertne skupine Evropske komisije za EU kazenskopravno politiko.

1) Ko ste kot profesorica prestopili prag prestižne univerze, kot je bila vaša, katera je bila tista prva sprememba, ki ste jo opazili v novem okolju?

Poleg tega, da gre za okolje, v katerem se govori nizozemsko (Univerza v Gentu se nameč nahaja v flamskem delu Belgije) oz. v številnih dialektih flamske nizozemščine, sem najprej opazila, da gre za univerzo, ki je zelo vpeta v mednarodni prostor v smislu sledenja raziskovalnim trendom, razvijanja novih predmetov in neprestanih poskusov izboljšav obstoječega sistema v smislu izboljševanja učinkovitosti ter posodabljanja elektronskih sistemov (npr. spletnih orodij/platform za komunikacijo s študenti, organizacije študijskih predmetov, materialov pripravljenih za sestanke pomembnih komisij, do katerih morajo člani komisij prosto dostopati). Pragmatizem, usmerjenost v učinkovitost in novosti ter izredna kompetitivnost v okviru kadrovanja (široko publicirani razpisi za delovna mesta ter večmesečni, zelo selektiven izbirni postopek), so tako bile ene izmed prvih ali najbolj očitnih dimenzij novega akademskega okolja.

2) Vsak sistem temelji k napredku. Tudi sistemi najbolj prestižnih univerz. Bi lahko našteli nekaj novosti, ki jih je vodstvo univerze sprejelo tekom vašega poučevanja v veri boljšega delovanja univerze?

Zagotovo vse prestižne univerze stremijo k napredku, ne le tudi, ampak zlasti. Med novostmi bi lahko na primer omenila redne posodobitve digitalnih platform, ki smo jih profesorji (nekatere izmed njih pa tudi študenti) morali vsakodnevno uporabljati za svoje delo v akademskem okolju, in sicer od spletnega okolja, v katerega se vpisuje ocene, do sistema, v katerem je bilo treba spreminjati in posodabljati učne načrte in preverjati usklajevati končne kompetence s kompetencami, ki jih je določen študijski program zasledoval, od sistema, v katerem smo vsako leto na novo določali svoje letne plane glede raziskovanja, pedagoških in drugih dejavnosti (ki jih je morala celotna katedra odobriti), do sistema, v katerega smo nalagali učni material in komunicirali s študenti itd. Med drugim smo v imenu transparentosti uvedli tudi možnost, da je vsaj en (pogosto pa kar nekaj) predstavnik študentov prisoten na sestankih vseh pomembnih komisij in senatov, vključno s senatom katedre (ne le fakultete), komisij za študijske zadeve, kurikularnih komisij, komisij za mednarodno sodelovanje ipd. Kot prva profesorica, ki so jo zaposlili na pravni fakulteti Univerze v Gentu, ki ni prihajala iz belgijskega okolja (torej prvi član profesorskega osebja iz mednarodnega okolja), sem opažala veliko izzivov fakultete, povezanih s t.i. internacionalizacijo. Čeprav univerza zaposluje veliko mednarodnega kadra, je bila pravna fakulteta tu rahla izjema – na sami univerzi (vseh članicah) je bistveno več mednarodnega raziskovalnega osebja (s pogodbami za določen čas) kot mednarodnega profesorskega osebja (zaposlenega za nedoločen čas, kot sem bila sama). Ta korak sem tako razumela kot pomemben premik naprej v smeri odpiranja mednarodnemu prostoru tudi v smislu kadrovanja, kar je ključno za perspektivnost univerze. Le na tak način lahko univerza namreč dobi in zaposli najboljši kader v svetovnem merilu, ki bo pripomogel k še večji prepoznavnosti in uspešnosti univerze v svetu.

3) Kolikšen vpliv na spreminjanje študijskega procesa vaše bivše univerze imajo predstavniki študentov, tako v de iure kot v de facto smislu. Torej, koliko je univerza pripravljena poslušati in upoštevati njihov glas in predloge?

Študentski glas je na Pravni fakulteti (ki se je od septembra 2017 preimenovala v Fakulteto za pravo in kriminologijo) Univerze v Gentu zelo pomemben. Predstavniki študentov aktivno sodelujejo v komisijah, ki sprejemajo odločitve glede učnih načrtov in poteka študijskega procesa nasplošno. Vsake dve leti študentje tudi ocenjujejo delo profesorja pri določenem predmetu z zelo natančnim vprašalnikom, ki jih med drugim sprašuje tudi o sestavi predmeta, samooceni glede znanja, ki so ga pridobili, o načinu podajanja snovi s strani profesorja, kot tudi o prisotnosti profesorja, njegovem/njenem načinu komunikacije s študenti, odzivnosti, razumljivosti, izpitih ipd. Poleg okoli 23 zelo konkretnih vprašanj, na katere odgovarjajo na lestvici od »se zelo ne strinjam« ali »zelo slabo« do »se zelo strinjam« ali »zelo dobro« (in opcije »ni relevantno«), imajo študentje možnost, da na koncu tudi s svojimi besedami prosto dodajo kakšno opazko, komentar, predlog namenjen profesorju oz. predmetu, ki ga vodi. Študentje pa ne sodelujejo samo pri ocenjevanju, ampak tudi pri sami pripravi ali sestavljanju izobraževalne oz. študijske politike, npr. s predlogi glede novih predmetov. Zelo aktivni so tudi v Študentskem svetu in svojih alumni skupinah. Po moji oceni se nihov glas sliši in tudi precej upošteva.

4) Na Univerzi v Ljubljani je že nekaj časa pod drobnogledom vprašanje vzpostavitve javnega vpogleda v rezultate anket s katerimi študenti ocenjujemo delo pedagogov, ki so nam pri posameznem predmetu predavali. Kakšno je vaše mnenje o tem? Na kakšen način pa je na Univerzi v Gentu poskrbljeno za ustrezno evalvacijo dela profesorjev?

Kot mi je znano, je vpogled v rezultat anket v Gentu zelo omejen na določen krog ljudi. Poleg profesorja ali profesorice, ki je nosilec predmeta, imajo vanj uvid tisti ljudje, ki so zadolženi za to, da monitorirajo učni proces in skrbijo za njegove izboljšave. Nosilcu predmeta je dana možnost, da na rezultate ankete odgovori in se do njih opredeli. Javnega vpogleda v rezultate anket ni – tudi med samimi profesorji ima dotičen profesor dostop le do »svojih« rezultatov, ne pa npr. do rezultatov anket pri predmetih, ki jih predavajo kolegi. Gre za določeno zaupnost zadeve, povezano tudi z omejitvami tovrstnega načina merjenja kvalitete pedagoškega dela. Osebno se mi zdi pomembno, da imajo uvid tisti, ki imajo upravičen interes do poznavanja rezultatov anket oz. mnenj študentov z namenom odkrivanja potencialnih težav (zlasti če niso enkratni odklon, ampak se ponavljajo skozi čas) in njihove korekture. Hkrati pa je treba ankete študentov, ki so reprezentativne in so npr. večkrat izredno negativne do dela kakšnega profesorja jemati resno in nasloviti težave. Pomembno se mi zdi, da imajo študentje tudi možnost s svojimi besedami kaj dodati (in ne zgolj obkroževati odgovorov), saj se ravno skozi tovrstno besedilo dostikrat odkrije ozadje ali bolje pojasni študentova ocena ali mnenje.

V odgovor na drugi del vprašanja glede evalvacije profesorjev v Gentu pa lahko dodam, da se profesorsko delo ocenjuje po več kriterijih. Ocenjuje se njihovo raziskovalno delo (med drugim pomembne objave, pridobitve raziskovalnih projektov, organizacije konferenc, mednarodna gostovanja, mednarodna sodelovanja, citiranost itd.), pedagoško delo (mentorstva, nosilstvo predmetov, ocene študentov in vodje izobraževalne komisije, metode poučevanja itd.) in druge storitve (kamor npr. spadajo sodelovanja v različnih komisijah in senatih na fakultetni in univerzitetni ravni, uredniško delo, recenzentsko delo, povabila v tuje/mednarodne komisije za zagovor doktorata, razvoj novih programov in projektov ipd.)

5) Kako na univerzi profesorji spodbujajo in vključujejo študente k raziskovanemu delu? Ali dajejo v ospredje pedagoško ali raziskovalno dejavnost?

Študente se spodbuja k razvoju določenih kompetenc, ki so pomembne tudi v raziskovalnem in pedagoškem svetu. Magistrski študentje morajo kot del svoje učne obveze pri predmetu pogosto sodelovati med sabo in spisati določen tekst (esej ali članku podoben krajši tekst) bodisi individualno bodisi skupinsko in ga potem v razredu tudi predstaviti ter sodelovati v razpravi. S tem se najpogosteje razvijajo omenjene spretnosti; to pa se tudi primerno ovrednoti – običajno kot del končne ocene pri predmetu. Študenti tudi sodelujejo v različnih moot court tekmovanjih.

Najboljši študentje lahko tudi opravljajo del svojega pripravništva na katedrah, a vse mora biti dovolj pregledno in registrirano. Drugo študentsko delo je – vsaj na pravni fakulteti – zelo omejeno, tudi iz razloga preprečevanja morebitnih zlorab (npr. v smislu, da bi študent pomembno prispeval k članku ali ga celo napisal, pod njega pa bi se kot avtor podpisal njegov profesor, ali da bi študente preveč obremenjevali s kakšnimi drugimi opravili). S takšnimi pravili se poskuša potencialne zlorabe sistemsko omejevati.

6) Na Univerzi v Ljubljani deluje tutorski sistem, ki med posameznimi članicami ni poenoten. Pri tem lahko pride do marsikatere anomalije. Obstaja tutorski sistem tudi na Univerzi v Gentu ter na kakšen način se izvaja? Ali so v tutorski sistem vključeni profesorji? Je sistem ovrednoten (npr. Študent tutor lahko pridobi priznane določene študijske obveznosti – ECTS točke) ter ali na univerzi delujejo organi, ki ta sistem nadzirajo?

Tutorski sistem je na Gentu še nekako v povojih. Nekatere fakultete so uvedle tutorstvo prej, druge kasneje. Med slednjimi je tudi Pravna fakulteta v Gentu in tako še ni na voljo dovolj podatkov, ki bi dali pravo sliko oz. oceno sistema.

7) Kako pogosto ste spreminjali tematiko vaših predavanj (učni načrt) in koliko vas je pri tem omejevala fakulteta oziroma univerza?

Univerza oz. fakulteta je kvečjemu spodbujala, ne omejevala spremembo učnih načrtov. Ker sem nekatere predmete prevzela od kolegov, ki so se upokojili (npr. predmet »Izbrane teme: Finančna in gospodarska kriminaliteta« ter predmet »Sociologija prava«), sem delno spremenila učne načrte teh predmetov, v smislu njihove posodobitve, novih učnih metod, dodanih mednarodnih tekstov in aktualnih dogajanj povezanih s finančno krizo. Pri predmetu »Viktimologija«, ki sem ga sama razvila na fakulteti, pa sem učni načrt tudi v celoti sama izoblikovala. Na splošno so skoraj vsako leto bile na vrsti manjše spremembe učnega načrta – v glavnem povezane s spremembami začetnih in končnih kompetenc, ki se pričakujejo od študentov, in s spremembami ECTS točk ter dodajanjem novih učnih materialov, medtem ko se sama struktura predmeta ni spreminjala tako pogosto.

8) Zaznali smo, da se na marsikaterih članicah Univerze v Ljubljani pojavi problem aktivnega sodelovanja in same prisotnosti študentov na predavanjih. Ste imeli s tem probleme tudi na Univerzi v Gentu? Kako ste vzpodbudili študente, da so se predavanj udeležili in na njih tudi aktivno sodelovali?

Glede prisotnosti moram reči, da nisem nikoli imela problemov pri svojih predmetih – kljub temu, da prisotnost (vsaj pri mojih predmetih) ni bila nujna. Glede aktivnega sodelovanja je znano, da so flamski študentje bolj tihi ali sramežljivi, zato sem pričakovala manjšo aktivnost, še posebej pri predmetih, ki se izvajajo v angleščini, a sem bila pozitivno presenečena, saj so vedno sodelovali v debati, ko je bilo potrebno ali so sami  želeli. Je pa veliko odvisno od načina, kako se pozove študente h komunikaciji, kako se jih stimulira, da si upajo povedati svoje mnenje, jih usmerjati, da napredujejo v svoji argumentaciji, da prisluhnejo drugim ipd. Po navadi ne gre za to, da ne bi imeli svojega mnenja ali razmišljali o zadevi, ki se jo obravnava, temveč gre za strah, da bi rekli kaj neumestnega ali ne znali dobro izoblikovati svoje misli in bili tako objekt posmeha ali  izstopanja. Glede tega se mi zdijo slovenski in flamski študentje precej podobni, a na enak način dovzetni za pozitivno povabilo k razpravi, ki potem zelo obogati učno uro. Metode spodbujanja študentov k interakciji se deloma razlikujejo glede na velikost skupine študentov in letnik, a v glavnem temeljijo na ustvarjanju pozitivno naravnanega, prijaznega okolja, ki je usmerjeno h konstruktivni razpravi in odkrivanju idej iz različnih zornih kotov.

9) Študenti opažamo, da se stara izpitna vprašanja velikokrat ponavljajo. Zato se študenti pripravijo le za točno določena vprašanja in ne preučijo tematike izpita obširno. Kako pogosto ste vi spreminjali način sestave izpitov oziroma na splošno način pridobivanja končne ocene?

V kolikor se obravnava večinoma ista snov naslednje leto, ni najbrž smiselno pričakovati, da se bodo temeljna izpitna vprašanja bistveno spreminjala. Nisem še zasledila, da bi sicer to bilo predmet kritike med študenti – prej nasprotno. Več novega občajno prinese več slabih ocen ali celo neuspešno opravljenih izpitov, kar si pa pogosto ne želijo ne študentje ne profesorji. Je pa seveda odvisno koliko in kako zahtevna vprašanja se zastavijo. Na več različnih vprašanj mora nekdo odgovoriti, bolj se pokaže, kdo je predelal snov obširneje in globje ter – v kolikor gre za ustni del izpita ali pisni z esejskimi vprašanji – ali zadevo res razume in kako se zna o njej izražati. Sam način izpitov je bil pri nas delno določen s strani fakultete (vsi izbirni predmeti so npr. v enem obdobju morali imeti ustne izpite, ker so to željo izrazili študenti, komisija za študijske zadeve pa je to potrdila), a ne glede na to, ali je šlo za pisni ali ustni izpit, so bila vprašanja sestavljena tako, da je študent moral pokazati takó znanje kot svoje razmišljanje oz. razumevanje tematike. Prav tako pa je bila končna ocena pri večini mojih predmetov sestavljena iz izpita in študentovega dela med letom – individualnega eseja ali skupinskega dela in njihove predstavitve. V zadnjih petih letih sem le pri enem predmetu spremenila način končnega izpita (iz poprej pisnega v ustni izpit), delno pa so se spreminjala izpitna vprašanja in teme individualnega oz. skupinskega dela.

10) Ste kdaj razmišljali, da bi se čez čas vrnili v Slovenijo in nadaljevali svojo profesuro na Univerzi v Ljubljani? Zakaj?

Da, seveda, a to ni odvisno le od mojih želja, ampak tudi od primernih priložnosti doma in volje na strani univerz. Slovenija je pač moja domovina, tu imam večino svoje družine in nekaj dolgoletnih prijateljev, na Univerzi v Ljubljani sem že delala in dobila docenturo pred dobrimi 10 leti. Skratka, razlogi so kompleksni – od osebnih, družinskih, domovinskih in poklicnih. Na eni točki, ko si že nekaj dosegel, se ti tudi zazdi, da bi s svojimi izkušnjami rad prispeval prav k napredku doma, ne le v tujini. Je pa to vprašanje tudi širšega, strukturnega pomena. Zadnja leta se je veliko mladih preselilo v tujino, več tisoč na leto, in v precejšnji meri so to izobraženi kadri. Veliko od teh se jih želi vrniti iz različnih razlogov, in zdi se mi škoda, da ne bi Slovenija, vključno s slovenskimi univerzami, izkoristila te dobre priložnosti in te ljudi z bogatimi mednarodnimi izkušnjami in svetovnimi referencami aktivno povabila v svoje kroge.